O meni

Moje ime je Alek Pikl in sem študent elektro- in informacijske tehnike na Tehniški Univerzi v Münchnu (TUM). Glavno področje mojega zanimanja je avtomatizacija, predvsem v prometu, na čemer sem začel delati pri študentskem projektu TUfast Driverless, kjer smo razvijali avtonomni dirkalnik v okviru študentske dirke Formula Student Germany. Hkrati sem se zaposlil na raziskovalnem inštitutu Fortiss GmbH na projektu Providentia, ki se ukvarja s povezovanjem med vozili samimi ter infrastrukturo (V2X). Na istem projektu (V2X), le bolj praktično naravnanem in s poudarkom na sami komunikaciji (5G), sem kasneje delal tudi pri podjetju Intel.

Zakaj v tujino? 

O tujini sem začel razmišljati pri 17 letih, v 3. letniku gimnazije. Aktivno sem igral košarko (pet treningov na teden + tekme) in želel sem si prek košarke pridobiti vrhunsko izobrazbo. Zato sem se zanimal samo za akademsko najboljše univerze. Na koncu sem se prijavil na ameriški MIT, vendar nisem bil sprejet. Sedaj, po pogovoru z ljudmi, ki so bili sprejeti na podobne elitne univerze, tudi vem zakaj – sedaj lahko s tem znanjem pomagam drugim. Kljub temu pa me je tujina s svojo drugačnostjo tako pritegnila, da sem vseeno hotel študirati zunaj Slovenije. Na TU München sem bil sprejet na študij elektrotehnike, Nemčijo pa sem izbral zlasti zaradi geografske bližine ter kakovosti tehniških študijev in povezav z industrijo.

Pri sebi sem ob prijavljanju na tuje univerze opazil pomanjkanje relevantnih informacij, predvsem na osebnostnem nivoju – zgodbe ljudi, ki v tujini študirajo. Pogosto nisem znal ljudi, ki so pred mano že študirali v Münchnu, vprašati o njihovi izkušnji, saj nisem vedel, kaj me sploh zanima. Tako je bilo najbolj pogosto vprašanje: “Kako je kej tam gor?”, na katerega sem dobil odgovor: “Ful dobr, pejt, če se le da!”. Nič kaj preveč relevantna informacija. Skozi to je prišla ideja o snemanju pogovorov s Slovenci, ki študirajo v tujini.

Prav tako me ljudje pogosto sprašujejo o moji izkušnji študija v tujini, vendar opažam, da se velika večina ne upa dejansko narediti koraka in oditi. Morda se jim zdi prijava preveč zakomplicirana, morda pa ne poznajo drugih, ki so to pot že prehodili, in zato sklepajo, da bodo bili sami. Temu pa ni tako – skoraj na vsakem zemljinem kotičku se sprehaja kakšen Slovenec. Še bolj to velja za univerze, sploh v Evropi.
S Strici iz tujine želim pokazati, da je pot v tujino enostavna in, da po njej ne boš hodil sam.

Slovenska podjetja in mladi v tujini

Ko sem se odločil za odhod v tujino, nisem vedel, kako si bom to lahko finančno privoščil, me je pa mati podpirala in pravila, da se bo že nekaj odprlo. Prijavil sem se na štipendije, kot so AdFutura in Štipendija MOL, vendar sem vedel, da je konkurenca huda in, da obstaja velika verjetnost, da štipendij ne bom pridobil. Odhod v Nemčijo je bil oktobra 2015, odločitev o morebitni pridobitve štipendij pa sem izvedel šele konec leta 2015 – v Nemčijo sem se torej podal brez finančne osnove. Imel sem prihranjenega dovolj denarja za približno pol leta, pomagala mi je tudi mati.
Zato sem napisal prošnje za štipendiranje nekaj slovenskim podjetjem, ki so mi bila zanimiva, in Koncern Kolektor mi je ponudil kadrovsko štipendijo. AdFuture in MOL-štipendije nisem pridobil, tako da mi je to rešilo študij v Nemčiji.

To razlagam zaradi več razlogov:

  1. Poti v tujino (s finančnega vidika) je kar nekaj, potrebno je biti iznajdljiv.
  2. Pogosto boš imel ob odhodu v tujino veliko neodgovorjenih vprašanj in ne boš točno vedel v kaj se spuščaš. To je normalno in se sproti razreši.
  3. Slovenska podjetja lahko močno profitirajo od štipendiranja tistih, ki odhajajo v tujino. Z zelo malo vloženega kapitala pridobijo vrhunski kader.